Prebliski Zdravje

Ali je po tvoje ali pa ni vzdržno

monoobrok
Avtor: manjauz

“Kako kombiniraš zdravo življenje, ješ monoobroke in se izogibaš soli ter oljem, hkrati pa rada kuhaš?” mi je bilo nedavno postavljeno vprašanje. In šele nekaj ur po tem sem dojela, zakaj mi je bilo težko odgovoriti. Ker ne vidim razlike med tema dvema aspektoma hrane

Obožujem monoobroke. Ko za zajtrk pojem 1/2 lubenice, za kosilo 5, 6 banan ali za popoldansko malico 4 vanilijeve kakije, sem komaj tiho, kako dobro je to. Zdaj, ko je poletja konec in moje telo ne tolerira več toliko fruktoze, sem popolnoma srečna, ko za večerjo pojem veliko porcijo riža. Ne praženega. Ne soljenega. Pač dobesedno – veliko porcijo riža. 😀

Prav tako uživam, ko se spravim za štedilnik in res kuham. Tako, kot sem včasih. Redno kuham od desetega leta in kuhinja je moj najljubši prostor v hiši – vedno in povsod. Klasične recepte je pač zamenjalo raziskovanje hrane v drugačni obliki in ker vedno bolj razumem, kako se hrana obnaša v loncu, če spodaj ni olja in popražene čebule, kako se obnaša testo, če ne vsebuje masla in kako masa za biskvit, če ne uporabljam belega sladkorja, je kuhanje postalo prav tako izpopolnjujoče, kot je bilo včasih.

Življenje je prekratko, da bi bila hrana naš sovražnik. Je gorivo za življenje. A to ne pomeni, da v hrani ne smemo uživati. Prav nasprotno. V hrani MORAMO uživati, sicer delamo nekaj narobe.

Verjetno je pacanje v kuhinji zdaj še bolj prijetno, ker je z zdravo kuho odpadlo tisto negodovanje, ki je običajno sledilo, ko sem si privoščila stvari, za katere sem menila, da jih ne bi smela pojesti. Še huje je bilo, ker večine teh stvari tudi nisem dobro prenašala in trpljenje v trebušnih krčih res ni življenja vredna posledica kosa torte ali mesne obare.

Pa ne razumite me narobe. Ne pravim, da je moj način prehranjevanja edini zdrav način. Prav nasprotno. Za vsako bitje obstaja NJEGOV zdrav način prehranjevanja. Pravim le, da ob tem načinu ne bo imel občutka, kot da je za karkoli prikrajšan.
  • Ko smo kakšen teden nazaj sedeli za mizo in jedli martinovo večerjo (jaz s svojimi različicami, ki sem jih pripravljala vzporedno z ostalimi) in me je babica vprašala, če mi raca ne dela skominov, sem lahko absolutno po resnici z nasmehom odkimala. Imela sem poln krožnik rdečega zelja, krompirja, korenja in mlincev, poleg pa svežo nezačinjeno solato in moja martinova pojedina je bila – vsaj zame – najboljša, ki bi jo lahko jedla. 🙂
  • Ko sem bila še otrok sem bila najsrečnejša, če sem pred seboj dobila tenstan ohrovt in pire krompir ali blago zelenjavno juho.
  • Ko sem pri desetih hudo zbolela na želodcu in sem preprosto zavrnila, da bi zdravniki brskali po mojem telesu in iskali razlog, kaj se dogaja z mano, sem se na noge postavila sama – in z veliko kuhanega brokolija. 🙂 
  • Ko sem najstniška leta končala veliko bolj zalita, kot bi bila pripravljena sprejeti, sem 18 kg spravila s sebe na svoj način, ne po nobeni napisani dieti, ki bi mi jo predpisali drugi.
  • Ko sem pred tremi leti odšla že na šesto operacijo v slabem letu dni, sem sama začela raziskovati presno in vegansko hrano, organsko hrano in način prehranjevanja s celimi živili.
Četudi mi zelenjava že celo življenje rešujeta rit, si takrat, ko mi zapaše bedarija, le-to pač privoščim. Četudi trenutno ne jem mesa, ne bom nikoli rekla nikoli. Četudi jem večinoma nepredelana živila, bom v trenutku želje z veseljem pojedla “junk food”. Naučila pa sem se, da lahko marsikaj pogoljufam sama, ali pa stvar prilagodim svojemu okusu. 

Četudi sem uspela v zadnjih 15 letih sčasoma vzpostaviti pozitiven odnos do hrane in se je ne bati, moram še vedno vsak dan preverjati pri telesu, ali se strinja z mojo izbiro. Ker imam izredno občutljivo prebavo, zabuhnem v 3 sekundah in ob prvih napakah me bo telo na napako opomnilo s krčem, sem se naučila prilagajati prehrano trenutnim potrebam, nivoju aktivnosti, letnemu času in nivoju stresa, ki je v meni.

Telo je moj edini prehranski svetovalec. Ampak če se gospe brbončice ne bodo strinjale z izbiro, je predlog padel na komisiji. Basta. Če mi nekaj ni dobro, obstaja 0 % verjetnosti, da bom s tem vstrajala.

NAUK: Kar hočem torej povedati je, da je sama percepcija “zdrave hrane” v naši kulturi napačna. To, kaj je zdravo, lahko povemo zgolj mi sami. Ko bomo našli zdravo, s katerim bomo lahko ŽIVELI do smrti, smo zmagali.

Seveda – mogoče lahko traja leta in leta, da se naučimo poslušati telo in da vidimo učinke, a če nam je to, kar jemo (ali način, kako telovadimo) odvraten, delamo nekaj narobe. Če imamo občutek, da smo ujeti v labirint omejitev, delamo nekaj narobe. Naša dieta mora biti takšna, da smo ves čas prepričani, da je na našem krožniku najboljša jed pri mizi. In nikakor drugače.

3komentarji

  • Bravo! Všeč mi je tvoj pristop do tvojega telesa, saj moramo resnično sami skrbeti zanj! Pred časom sem prebolela raka na danki in kljub zelo slabim napovedim zelo lepo preživela, ker sem poslušala svoje telo. Lepi članki!
    Karmen

  • Manja, danes sem po lepem “naklučju” bom rekla z razlogom naletela nate. V trgovini sem videla kup čvrstih paprik ( za filane), namreč kot ti jih obožujem! Le da se je letos spremenilo to, da žal z mesom ne spravim vase. Mogoče bi (po sili razmer). Torej, ko sem odkrila tvoj božanski recept so me zasrbeli prsti in šla brati dalje, kaj dobrega še skrivaš 🙂 Super sem si rekla! Sama imam problem ( teža,prebava), da sem tudi nad medicino dvignila roke. Tečem maratone tako da šport obožujem 🙂 Želim pa si morda kje prebrat kako ti je uspelo sklatit 18kg, vem ni čudeža in vsake telo je svoje a vseeno vesela bom če mi pripopaš link, če je bilo na to temo kaj objavljeno.

    Se že veselim branja 🙂

    • Katja, me zelo veseli! 🙂
      Zapisa o tem, kako sem premagala kilograme ni, ravno zaradi tega, ker je že preveč ljudi na spletu, ki skušajo “prodati” načrt, kako nekaj doseči, medtem ko je resnica preprosta – vsako bitje je samosvoj sistem, s svojimi pravili in potrebami. Nekateri bodo dosegli optimalno vitalnost in zdravje, če bodo jedli meso in gore maščobe, drugi bodo optimalno funkcionirali na prehrani z obilico zelenjave, stročnic in žitaric.
      Z leti se je moje mnenje o “optimalni dieti” zoožalo v nekaj točk:
      – ni važno, kaj pravijo strokovnjaki, treba je poslušati svoje telo
      – ne glede na to, ali naša prehrana temelji na živalskih ali rastlinskih živilih, izdatno uživanje sveže, nepredelane zelenjave je ključen korak k vitalnosti in posledično k optimalni teži
      – živila, ki nas “odnesejo”- jih pojemo preveč -, so za vsakega človeka druga. Najlažje jih je poiskati tako, da za 2 ali 3 mesece omejimo prehrano na popolnoma naravna, nepredelana živila (raje presno kot kuhano, raje kuhano kot pečeno, čim manj ali nič soli, nič hrane, ki jo kupiš v vrečki in ima dodane konzervanse, sladila, barvila itd), nato pa ostala živila (predvsem tista, ki si jih želimo) sčasoma dodajamo in opazujemo, kako nanja odreagiramo. (Na ta način sem sama začela jesti več sadja – večinoma dopoldne, ogromno listnate zelenjave (kuhane ali surove – popolnoma neomejene količine), stročnice sprejmem/prebavim lažje kot žitarice, četudi žitaric ne izključujem iz prehrane, načeloma pa jih ne pojem več kot 100 g suhe teže na dan, maščobe, ki jih od malega težko prebavim sem zminimizirala, zato olj sploh ne jem več (razen, če v restavraciji ne gre drugače), oreške in semena uživam v minimalni meri (zato, ker jih ne znam pojesti malo, pest, recimo), solim praktično ničesar več, uporabljam pa ogromno pekočih omak in začimb.
      – Vlaknine so zame izredno pomembne, sicer imam hude težave s prebavo, ampak jih cca 50 do 60 g na dan dobim iz sveže zelenjave in sadja ter stročnic (ovsena kaša, vlakninski piškoti in kosmiči ter predelane vlaknine – kot so otrobi npr. mi lahko v večji meri delajo težave, zato jih uživam le občasno – na tedenski ali mesečni ravni)
      – pitje vode rešuje moje težave s prebavo skoraj 100% (če to kombiniram z uživanje celih, nepredelanih živil rastlinskega izvora), zato sem postopoma višala količino popite vode na dan iz litra pa pol na cca 3 (pomaga mi tudi, da dan začnem z vsaj pol litra vode, raje litrom). Ker toliko popijem (+ jem ogromno vlaknin),jemljem tudi multivitaminske tablete (nisem pa pristaš uživanja kapsul s posameznimi vitamini ali minerali, edino, če gre za priporočilo zdravnika)
      – nenazadnje je aktivnost izjemno pomembna, se pa moramo “odvisneži od telovadbe” naučiti tudi spočiti in kdaj le počasi sprehoditi, delati jogo ali pa preizkusiti telovadbo z utežmi (sama težo lažje nadzorujem, če se ne gonim več vsak na polno in matram svoje telo do maksimuma). Ko sem se naučila, da je stres velik faktor, da uničuje kakovost življenja, da zaradi stresa pojem več kot sicer, da takrat slabše spim, sem sčasoma začela razumeti vsakodnevni visokointenzivni trening kot stres (kar je do neke mere), zato v izjemno stresnih obdobjih raje telovadim le tako, kot moje telo v tistem trenutku želi. (nekaj dobrih nasvetov o tem, kako poiskati zmerno mero aktivnosti govori tudi Cristina Salus na YouTubu, morda te bo zanimala: https://youtu.be/IyoHrvPTlvA?t=2m30s )

      – najbližji koncept, kako iščem srednjo mero v prehrani, najdeš tukaj: http://manjauz.si/zdrava-prehrana-po-vasi-meri-in-okusu/
      – približek reševanja večerov, ko pojem preveč ali pa vzpostavim negativni odnos do hrane in telesa, se najde tu: http://manjauz.si/nenaden-poskok-kilogramov-in-zakaj-ne-smemo-biti-jezni/

      Če vse skupaj povzamem, sem zagovornik celostnih rešitev in posluha lastnega telesa. Odločiti se, da bomo shujšali v 3 tednih, izdatno povečati količino telovadbe, ne da bi dali priložnost telesu, da se na to navadi, ne spati dovolj ali gojiti negativen odnos do lastnega telesa je strup. Vse to je najbolje povzeto v tem zapisu: http://manjauz.si/ljudje-poslusajte-se-in-poiscite-celostne-resitve/

      Upam, da sem s tem nekoliko razložila mojo 20-letno pot iskanja pozitivnega odnosa do hrane in lastnega telesa.
      Se pa še vedno učim in mislim, da se bom do smrti. Vsak dan je nov začetek in priložnost, da se moje telo počuti bolje, kot se je včeraj.

      LPm

Komentiraj